Kino brez ovir Slovenija

Gluhi, naglušni, slepi in slabovidni imajo v Sloveniji zelo omejen dostop do filmske kulture. Dostopne projekcije so redke in sporadične ter osredotočene na Ljubljano, zaradi česar so manjši kraji zapostavljeni. Trajnih sistemskih rešitev, kot so redni programi, odprta podatkovna baza in jasni standardi, ni. Marginalizirane skupnosti pa imajo pri oblikovanju kulturnih prostorov le majhno vlogo.

Redne projekcije z zvočnim opisom, opisnimi podnapisi in tolmačenjem v znakovni jezik širijo filmsko kulturo iz Ljubljane v manjše kraje in na podeželje. Izobraževanja za osebje kinematografov in sodelovanje z društvi, ki predstavljajo marginalizirane skupine, odpravljajo pomanjkanje znanja. Odprta baza prilagojenih filmov, strokovna konferenca in priročnik dobrih praks zagotavljajo dolgoročne rešitve. Pri vsem tem marginalizirane skupnosti sodelujejo kot aktivni soustvarjalci.

Zunanji koordinator vodi razvoj vsebin, usklajevanje in evalvacijo. V projektu sodelujejo trije art kinematografi iz Cerknice, Radovljice in Celja. Njihovo osebje je usposobljeno za izvajanje dostopnih projekcij. Za vsak projekt posebej angažirajo strokovnjake za zvočne opise, podnaslavljanje in slovenski znakovni jezik. Vključeni so tudi moderatorji pogovorov. Lokalne organizacije gluhih in slepih pri tem sodelujejo kot svetovalci in soustvarjalci.

Gluhi, naglušni, slepi in slabovidni dobijo boljši dostop do kulture. To zmanjšuje njihovo socialno izključenost in krepi lokalne skupnosti. Projekt spreminja prakso v kinematografih. Dostopnost tako postaja programski standard in ne več le izjema. Uspeh merimo s številom dostopnih projekcij in obiskom ciljnih skupin. Spremljamo tudi število usposobljenih delavcev, vključenih organizacij ter rezultate anket in evalvacij, v katerih sodeluje občinstvo.

Redno vključevanje prilagojenih projekcij v program, usposabljanje osebja, sodelovanje s skupnostmi in odprta baza tvorijo prilagodljiv model. Ta model je prenosljiv tudi v druge regije. Celosten pristop k vključevanju občinstva se naravno širi na druga področja uprizoritvenih umetnosti. To vključuje gledališče, ples in druge uprizoritve. Dostopnost za gluhe, naglušne, slepe in slabovidne je namreč na teh področjih še vedno zelo omejena.